Vsako jutro, ko vzide sonce
Prva se zbudiš in umiješ svoje sence
Takrat najlepša si
Tvoji kmetje v tvoj les in na polja gredo
Njih sinovi pa v fabriko
Takrat presrečna si
Edina priča si življenja naše reke
Edina priča si gospostva nekdanjih grofov
Edina priča si bojev leških knapov
Nema priča črnih škornjev
Zavetje daješ in svobode vsem
Ki hodijo po tvojih stezah
Tvoji studenci ne usihajo
Samorastniki ne umirajo
Tvoje ptice zmeraj pojejo
Požiralniki še živijo
A ti mogočno stojiš in gledaš
Kako lep je ta naš svet
Na tvojih krilih bi sedel, da vsaj enkrat bi to [C7]zemljo
V dlaneh imel
Voranc je pisal o tebi, jaz bom pa pel
