Zunaj je noč in obljuba, da prideš
Mi ni v pomoč
Lokal za lokalom ugaša luči
In ulica vzame mrzle kosti
Edino kar greje je bianco martini
Na klopi v parku se sprejo spomini
Dokler na nebu so rožnati krogi
Je jutro bolj daleč kot tvoji poljubi
Nisem [A]obljubljal gradov ti v oblakih
Želel sem [A]le, da korak za korakom
Občutiva mraz, izkusiva jok
In ogreta od sonca
Najdeva tisto, kar veže do konca
V meni je luč, nasmeh in ɾazum
A za zadnji korak je zmanjkal pogum
Vse tvoje skrivnosti so mi mešale pamet
Da mi bilo je lepo v breznu omame
Še vedno v sanjah kakšna zvezda mi sveti
Tam sredi neba te poskušam objeti
V neskončnem [A]prostoru je le zrak mi napoti
Da bi te objel preden jutɾo me zmoti
V meni je luč, nasmeh in ɾazum
A za zadnji korak je zmanjkal pogum
Vse tvoje skrivnosti so mi mešale pamet
Da mi bilo je lepo v breznu omame
